






 |
|
Test: Volkswagen polo 1.6 TDI 66 kW DSG
highline
Avtomatika mu lepo pristoji
.jpg)
Mestni avtomobil, dizelski motor in še samodejni menjalnik za povrh, vse
to se je še nedolgo tega zdelo nezdružljivo ali vsaj nesmiselno. A časi se
spreminjajo, saj se danes takšna kombinacija, kakršno smo preizkusili v
volkswagnu polu z 1,6-litrskim turbodizelskim motorjem in menjalnikom DSG,
izkaže za zelo dobro.
Volkswagen polo se kiti s številnimi priznanji, med drugim tudi z
naslovi slovenskega, evropskega in celo svetovnega avta leta 2010.
VW pola z 1,4-litrskim bencinskim motorjem smo že preizkusili (AF125),
tokrat pa smo pod drobnogled vzeli pola s turbodizelskim motor in
samodejnim menjalnikom.
Stroj z delovno prostornino 1,6 litra se uvršča v novo generacijo motorjev
koncerna Volkswagen. Če nas v večjem avtomobilu (golfu plus) in v
kombinaciji z ročnim menjalnikom ni povsem prepričal (slabša prožnost v
nižjih vrtljajih), se je tokrat izkazal povsem drugače.
V polu je moč 66 kW (90 KM) zelo prepričljiva, pomanjkanja prožnosti pa v
kombinaciji s 7-stopenjskim menjalnikom DSG ni čutiti (navor svoj vrh 230
Nm doseže med 1.500 in 2.500/min). Spet lahko zapišemo, da gre za enega
izmed trenutno najboljših menjalnikov, ki glede delovanja, hitrosti in
uglajenosti prekaša večino tekmecev z zasnovo dveh sklopk. Večinoma boste
najbrž uporabljali samodejni način, na voljo pa je tudi ročni režim s
potiskanjem prestavne ročice naprej in nazaj (z narobe obrnjeno shemo).
Menjavanje je v obeh primerih športno hitro in po drugi strani tudi povsem
mirno in uglajeno, brez kakršnega koli 'cukanja' ali podobnega. Pri
manjših obremenitvah menjalnik zgodaj začne prestavljati v višje prestave,
s čemer pripomore k nizki porabi goriva. Ta po tovarniških podatkih znaša
4,3 litra, kar je deciliter več od enako motoriziranega pola z ročnim
menjalnikom, v praksi pa je manj kot pet litrov že težko dosegljivih, še
posebej, če upoštevate tempo ostalega prometa. Torej, DSG da ali ne?
Izbira za en ali drug menjalnik (DSG stane tu slabih 1.500 evrov) je
seveda stvar vsakega posameznika, a dejstvo je, da samodejni nikakor niso
več le domena prestižnih limuzin.
Ne glede na motorno izbiro polo znova dokazuje, da so lahko avtomobili
segmenta B tudi družinski, če seveda apetiti niso preveliki. Pohvali se
lahko namreč s prostorno notranjostjo, predvsem spredaj, pa tudi zadaj je
prostora glede na razred dovolj. Jasno je, da štirje dvometraši v polu ne
bodo sedeli prav udobno, a starša na sprednjih in otroka na zadnjih
sedežih bodo deležni spodobnega udobja (nekoliko zapleteno je nameščanje
otroškega sedeža, saj so zanke isofix 'zakopane' med sedalni in naslonski
del sedeža). Prtljažnik sprejme solidnih 280 litrov, ponaša pa se z
možnostjo dveh višin dna; spodnjo, ki pomeni večjo skupno prostornino, in
zgornjo, pri kateri dobimo ravno dno (spodaj ostane prostor za manjše
predmete), tudi ob zloženih zadnjih sedežih.
Test: Toyota urban cruiser 1.4 D-4D limited
Plezalec začetnik
.jpg)
Mali mestni križanec so pri Toyoti poimenovali
urban cruiser zato, da bi uporabili prepoznavnost neuničljivega land
cruiserja. Malčka smo že preizkusili v izvedbi z dvokolesnim pogonom,
tokrat pa je prišel na vrsto nekoliko bolj robusten in brezpotju bližji
model s pogonom na vsa štiri kolesa.
Urban cruiser šele s 'terenskimi' dodatki postane nekaj posebnega.
Urban cruiser torej, a v primerjavi z običajnim precej bolj robat in
prvinski, vseeno pa niti približno ne dovolj neuničljiv za mirovniške
misije Združenih narodov. Zato mu najbolj pristoji ime rural cruiser.
Izven mesta bo namreč tudi najbolj domač, pa ne zaradi majhnosti, ampak
zato, ker je zmožen premagati nesplužen sneg ali pa splezati po makadamski
vzpetini do zidanice. To so sposobnosti, ki jih naznanja že zunanja podoba
s plastičnimi obrobami in odtisnjenim AWD na njih. Sicer je ocena
subjektivna, a je urban cruiser šele v takšni podobi nekaj posebnega in
zagotovo ujame kakšen pogled ali dva več od običajnega.
V notranjosti je zgodba precej drugačna, vsaj glede zasnove, kjer so si
oblikovalci dali precej več svobode. Za Toyoto kar malce presenetljivo
razigrana razporeditev merilnikov je prvo, na kar se mora voznik navaditi.
V enem krogu sta namreč združena merilnika hitrosti in vrtljajev motorja.
V ločenih 'oddelkih' sta na levi in desni še prikazovalnika stanja goriva
ter potovalnega računalnika. Živahna je tudi sredinska konzola, ki je v
kontrastno temni notranjosti odeta v kovinsko barvo. Gumbi na njej so
smiselno razporejeni, smo pa spet opazili (tako kot pri nekaterih drugih
toyotah), da gumb za nastavitev glasnosti avdio sistema nima dobrega
oprijema. Rešujejo ga gumbi za upravljanje na volanskem obroču.
Pri prostornosti je zgodba enaka pričakovanjem, saj je pri tako majhnem
avtomobilu, ki v dolžino meri le 3,93 metra, težko pričakovati razkošje.
Prostora spredaj je dovolj, malce utesnjenosti je le v širini, zadaj pa se
odrasli potniki lahko kdaj z glavo dotaknejo stropa. Kljub vsemu je
izkoristek dober, nekaj pri tem pa ima tudi razmeroma velika
246-centimetrska medosna razdalja. Prtljažnik meri od 305 do 673 litrov,
oziroma 9 ali 76 litrov manj kot pri različici brez štirikolesnega pogona.
Kljub vsemu je prostor, ki ga ima, lepo dostopen in zaradi preprostega
sistema zlaganja naslonov zadnjih sedežev uporaben, a žal ne ponuja povsem
ravnega dna. Nakladanje malce oteži tudi razmeroma visok rob prtljažnih
vrat, čez katerega pa je prtljago treba dvigniti.
Aktualno: Vzdržljivostni test toyote prius
Tisoč zaviranj v treh dneh!
.jpg)
V začetku leta je Toyota zaradi možne napake pri delovanju zavornega
sistema ABS vpoklicala vse modele hibridnega priusa zadnje generacije (in
še nekaj drugih hibridov). Glede na vsebino uradnega sporočila je šlo za
t. i. softwersko napako, ki naj bi bila zdaj popolnoma odpravljena. Pa je
temu res tako?
Da bi ugotovili, ali je Toyota odpravila težave z zavorami, smo se
odločili za nenavaden test: s priusom smo na testni stezi po različnih
podlagah v treh dneh opravili več kot osemsto kilometrov in več kot
tisočkrat pritisnili na zavorno stopalko. To je bil peklenski test,
kakršnemu doslej ni bil podvržen še noben avtomobil!
Toyota, ki je do pred kratkim veljala za največjega avtomobilskega
proizvajalca in z najbolj zanesljivimi avtomobili na svetu, se je morala v
zadnjem letu soočiti z največjim vpoklicem v zgodovini. Več milijonov
avtomobilov je imelo namreč napako na stopalki za dodajanje plina, a kot
da to še ni bilo dovolj, so morali februarja letos dodatno samo v Evropi
vpoklicati okoli 53 tisoč hibridnih priusov (po vsem svetu so vpoklicali
okoli pol milijona hibridov, od tega največ priusov), izdelanih med
januarjem 2009 in januarjem 2010, saj naj bi se nekateri lastniki
pritoževali nad slabo delujočim zavornim sistemom ABS ter nenavadnim
občutkom na zavorni stopalki. Toyota, ki je svoj skorajda angelski ugled
kakovostnega izdelovalca gradila več desetletij, je tako pristala na zelo
trdih tleh, njen ugled pa je bil močno omajan.
Če je japonski proizvajalec napako na stopalki za plin pri več milijonih
avtomobilov odpravil dokaj hitro in enostavno, pa je napaka, ki so jo
zaznali lastniki priusov, zahtevala nekoliko podrobnejšo analizo. Pri
napaki pravzaprav ni šlo za mehansko okvaro, temveč za nenavadno delovanje
zavornega sistema ABS. Lastniki in nekateri drugi vozniki priusov so se
namreč pritoževali, da je ABS na neravni podlagi, pri podlagi s slabšim
oprijemom in pri daljšem zmernem zaviranju deloval nenavadno, tako da se
je zavorna pot bistveno podaljšala. Situacija naj bi bila podobna tisti
pri zaviranju na snegu ali pesku, posutem po asfaltu.
Toyota naj bi zdaj vso stvar popravila (tako na novih avtomobilih kot
vpoklicanih). Pa je temu res tako? Ali je bila res to priusova težava ali
pa je vzrok drugje? Da bi to ugotovili, smo se odločili za nenavaden
vzdržljivostni test: priusa smo na testni stezi tri dni preizkušali,
opravili več kot osemsto kilometrov po različnih podlagah (neravnine,
kamni, po suhem in mokrem, ledu, v zavoju itd.) in več kot tisočkrat z vso
silo pritisnili na stopalko zavore. To je bil peklenski test, kakršnemu
doslej ni bil podvržen še noben avtomobil! Tako smo do obisti preizkusili
delovanje sistema ABS, med testom pa so se menjavali tudi vozniki, da bi
lahko kar najbolje zajeli čim več različnih izkušenj in občutkov.
Tako veliko zahtevnih in zaporednih zaviranj bi težko dosegli med
vsakodnevno vožnjo; še več, celo po 100 tisoč prevoženih kilometrih bi
težko dosegli takšno kvoto. Za tako ekstremen test smo se odločili, da bi
zares lahko ugotovili, ali Toyotin zavorni sistem ABS v priusu zdaj deluje
brezhibno in tako, kot bi moral.
Priusa smo temeljito opremili z merilnimi napravami, vse dosežke oziroma
rezultate pa primerjali s tistimi, ki smo jih dosegli s priusom pred
tovarniškim vpoklicem.
In rezultat? Tudi po več kot 800 prevoženih kilometrih po različnih
podlagah ter več kot tisoč zahtevnih zaviranj so priusove zavore in sistem
ABS delovali brezhibno. Pri končni oceni smo upoštevali tudi vtise
različnih testnih voznikov, ki pa so vsi po vrsti svoje občutke strnili v
oceno, da: "… sistem ABS v priusu deluje brez posebnosti, čutiti ni bilo
nikakršnih odstopanj, stopalka zavore se je vedno odzivala pričakovano …".
Test: Hyundai santa fe 2.2 CRDi 4WD premium
Skrita prenova dodaja vrednost
.jpg)
Santa fe je uspešen Hyundaijev športni terenec, ki se po merah uvršča med
večje predstavnike segmenta, z zadnjo prenovo, ki je sicer bolj tehnične
kot oblikovne narave, pa se z njimi spoprijema še bolj odločno.
Prenovljenega santa feja smo preizkusili v kombinaciji s turbodizelskim
motorjem, štirikolesnim pogonom in opremo premium.
Prenovljeni hyundai santa fe navzven res ni prav dosti spremenjen, zato
pa njegovo pravo dodano vednost predstavljata zmogljivejši motor in
dodelano podvozje.
Leta 2000 je Hyundai s prvo generacijo modela santa fe v Evropi začel
uspešno prodajno pot športnih terencev, ki jo je kasneje uspešno
nadaljeval s pol številke manjšim tucsonom. Slednjega je pred nedavnim
zamenjal novi ix35, santa fe pa je že pred tem na trg zapeljal v svoji
drugi generaciji in pred kratkim tudi v prenovljeni obliki. Prenova je
navzven vse prej kot izrazita, kar pa nikakor ni slabo. Santa fe je bil
namreč tudi pred prenovo skladno in všečno oblikovan avtomobil ter zato za
kakšne korenitejše posege pravzaprav ni bilo prave potrebe. Zunanje
spremembe so torej res minimalne, saj boste tega prenovljenega hyundaija
navzven spoznali po novi sprednji maski, drugačnih odbijačih, novi obliki
sprednjih in zadnjih luči ter športnih zaključkih izpušnih cevi. To doda
ravno toliko svežine, kot jo santa fe potrebuje za odločen spopad s
tekmeci, ki jih gre iskati predvsem v francosko-japonskih trojčkih;
citroënu C-crosserju, mitsubishiju outlanderju in peugeotu 4007.
Santa fe se z dolžino 466 cm namreč uvršča v zgornji del segmenta
kompaktnih športnih terencev oziroma prerašča razne tiguane, rave 4 ali
kuge (neposredni tekmec jim je novi hyundai ix35, prej tucson), temu
primerna pa je tudi notranja prostornost. Prav tako kot omenjeni trojčki
je tudi Hyundaijev predstavnik lahko opremljen s sedmimi sedeži (dodatna
dva v prtljažnem prostoru staneta precejšnih 1.400 evrov, a paket zajema
tudi klimatsko napravo zadaj z dodatnimi prezračevalnimi režami in
samodejno uravnavanje višine zadnjega dela vozila), v osnovi pa je
avtomobil na voljo v bolj uporabni petsedežni konfiguraciji in zajetnim
prtljažnim prostorom, ki v osnovi meri 774 litrov, z zlaganjem po tretjini
zložljivega naslonjala zadnje sedežne klopi pa ga je mogoče povečati na
2.247 litrov. Poleg tega velja omeniti tudi uporabne dodatne predale v
dnu, v prid večjega udobja zadaj sedečih potnikov pa si ti lahko
nastavljajo tudi naklon naslonjala.
Sicer pa je santa fe v notranjosti prostorsko radodarno odmerjen v vse
smeri, tako zadaj kakor tudi spredaj bodo brez večjih težav sedeli tudi
višjerasli ljudje (izraziti dolgini bi si morda zaželeli malce izdatnejši
vzdolžni pomik sedeža) oziroma bodo slednji za le višinsko nastavljivim
volanskim obročem brez težav našli ergonomsko ugoden položaj. Stikala so
logično razporejena po sredinski konzoli in lahko dosegljiva (nekaj
redkeje uporabnih je nameščenih na desno stran pod volanski obroč),
predalov za drobnarije je dovolj (tako zaprtih kakor tudi odprtih
odlagalnih mest med sedežema). Sicer pa je prenova v nekoliko osveženo
notranjost prinesla nove, preglednejše in bolj privlačno zasnovane
merilnike.
Na prvi pogled opazne spremembe prenovljenega santa feja so torej res
malce manj očitne, zato pa je toliko več novega pod pločevino. Pod
motornim pokrovom se nahaja temeljito dodelan 2,2-litrski turbodizelski
pogonski agregat, ki po novem razvije moč 145 kW (197 KM) in 421 Nm
največjega navora, ki je na voljo med 1.800 in 2.500 vrtljaji na minuto.
Kljub povečanju moči in navora (za 31 kW/42 KM in 78 Nm) pa motor
zahvaljujoč tretji generaciji sistema vbrizga goriva po skupnem vodu ter
filtru trdih delcev ustreza standardom Euro 5. Izpust ogljikovega dioksida
namreč znaša 176 gramov na prevoženi kilometer (skoraj osem odstotkov manj
kot pri prejšnjem motorju); dizelsko gnan santa fe s štirikolesnim pogonom
tako po tovarniških podatkih v povprečju porabi 6,8 litra plinskega olja
na sto kilometrov (prej 7,3 litra). Med testom smo v povprečju porabili še
vedno ugodnih 9,1 litra.
Dodatna moč je med vožnjo še kako opazna in seveda dobrodošla v smislu
suverenosti santa feja, kjer odločnost pospeševanja pride do izraza zlasti
pri višjih hitrostih. Pa tudi sicer avtomobil do stotice pospeši v manj
kot desetih sekundah in dosega hitrosti do 190 km/h.
Test: Fiat punto evo 1.4 multiair 16V S&S fun
Stilska preobrazba
.jpg)
Fiat punto evo je videti kot povsem novi avtomobil, v resnici pa gre za
oblikovno dodelanega grande punta, ki je ob sicer nespremenjeni tehniki
dobil posodobljeno motorno paleto. Znotraj le-te smo preizkusili novi
1,4-litrski bencinski motor s tehnologijo multiair in sistemom start-stop.
Punto evo, zahvaljujoč novim odbijačem in povsem novi notranjosti, ne
deluje prav nič več ceneno. Nasprotno, prav privlačno posrečen je.
Kar težko je verjeti, kako lahko zgolj novi odbijači spremenijo videz
avtomobila. Če ne verjamete, si oglejte punta eva. Zdi se, da s
predhodnikom grande puntom (ta ostaja v ponudbi) nima kaj dosti skupnega.
A v resnici je ravno nasprotno. Z njim si namreč deli večino karoserijskih
delov in, razen nekaterih novih motorjev, tudi vso tehniko. Novi so
sprednji odbijač z vodoravno kromirano letvico, ki se nostalgično pne nad
hišnim logotipom, zadnji odbijač z osrednjim elementom iz črne plastike
ter grafika zadnjih luči (v tehnologiji led). Poleg nekaj malenkosti je
navzven to pravzaprav vse. A če rečemo, da je prenova malenkostna, bomo
evu storili krivico. Ne le, da je videti bistveno bolj nov kot je v
resnici, dobil je tudi temeljito prenovljeno notranjost z boljšimi
materiali in povsem novo arhitekturo armaturne plošče, ki je povzeta po
večjem bravu. Enako velja za nove, preglednejše merilnike, osrednji del
armaturne plošče pa krasi velik vložek iz mehke plastike, ki se barvno
ujema z barvo karoserije, k svežemu počutju pa pripomorejo tudi dobri
sedeži.
Na drugih področjih je zgodba znana. Punto po prostornosti ostaja nad
povprečjem razreda, zlasti kar se tiče prostora na zadnji klopi; z dolžino
406,5 centimetra je zaradi novih odbijačev celo za 3,5 cm daljši od grande
punta. Tam bosta brez večjih težav sedela dva odrasla (če prostorski
apetiti spredaj sedečih seveda niso preveliki), pa tudi prtljažnik je
uporabno velik. Predalov za drobnarije ni prav veliko, a v resnici se le
redko zgodi, da kakšnega kosa ne boste imeli kam odložiti. Večja zamera
gre na račun majhnega predala pred sovoznikom in malce površni izdelavi,
ki se kaže v zatikajočih ali razmajanih pokrovih ostalih predalčkov.
Uvodoma smo zapisali, da razen motorjev evo ne prinaša nikakršnih sprememb
pri tehniki, kar med vožnjo pomeni znane vozne lastnosti. Dinamično
obarvane, a žal tudi precej sterilen volanski mehanizem, ki nudi malo
povratnih informacij, poleg tega pa se zdi tudi precej nenatančen. Za
lažje upravljanje v mestu je na voljo znani sistem city, ki volanski obroč
še dodatno omehča. Evu se vseeno pozna, da tehnično ni povsem svež
avtomobil, enako velja za precejšen trušč v kabini, ki sledi priganjanju
motorja v višje vrtljaje. Motor je dodelan 1,4-litrski štirivaljnik, ki je
dobil krmiljenje sesalnih ventilov s pomočjo tehnologije multiair –
namesto klasične odmične gredi za njihovo pomikanje skrbi elektro-hidravličen
sistem, ki omogoča natančno odmerjanje kota in časa odpiranja ventilov ter
sprotno prilagajanje (tako rekoč za vsak cikel posebej) trenutnemu režimu
delovanja motorja in trenutnim potrebam. Zaradi tega motor ne potrebuje
več klasične dušilke lopute, vse skupaj pa pripomore k 10 odstotkov večji
moči, 15 odstotkov večjemu navoru (zlasti v nižjih vrtljajih) ter deset
odstotkov nižji porabi in izpustu CO2; manjši je tudi izpust trdih delcev
in dušikovih oksidov. Pa v praksi? Izboljšana prožnost je vsekakor
dobrodošla, živahnost motorja pa po drugi strani precej ubija dolg
menjalnik; ta ima šest stopenj. Testni evo je bil opremljen tudi s
sistemom start-stop, kljub temu pa smo zabeležili povprečno porabo preko
sedem litrov bencina.
Test: Citroën DS3 THP 150 sport chic
Morski pes, ki privlači
.jpg)
DS3 je prvi izmed nove, prestižne linije Citroënovih vozil, ponaša pa se s
privlačno in sodobno urezano podobo, odlično tehniko, številnimi možnostmi
osebne prilagoditve in glede na vse skupaj tudi pošteno ceno. Preizkusili
smo ga v kombinaciji z zmogljivim, prisilno polnjenim bencinskim motorjem
in športno obarvanim paketom opreme sport chic.
Možnost osebne prilagoditve vozila dodaja tisto piko na i, ki jo iščejo
nekateri zahtevnejši kupci. Pri tem za razliko od nekaterih tekmecev DS3
ne stavi na retro, temveč na sodobne oblikovalske poteze.
Da je citroën DS3 poseben avtomobil, najbrž ni treba poudarjati.
Privlačen, po nekaterih Citroënovih konceptih povzet sprednji del, široki
koloteki, visoki boki, nizka linija strehe, zajeten B-stebriček, ki
spominja na plavut morskega psa, ter streha, ki se zdi, kot bi lebdela v
zraku, so tisti elementi, zaradi katerih ta najnovejši francoz jasno
izstopa iz množice vozil segmenta B. Biti drugačen in poseben je danes
vrednota, ki jo v avtomobilskem svetu ceni vse več kupcev. Lep dokaz za to
sta, denimo, mini ali fiat 500, v manjši meri pa tudi alfa mito, fiat
punto evo, ford ka in podobni.
A če mini in fiat 500 s svojim konceptom igrata na klasično oziroma retro
noto, pa DS3 ubira drugo smer. Ne gre za avtomobil, ki bi se oblikovno
naslanjal na kakšen model iz Citroënove zgodovine (čeprav bi bila, roko na
srce, izbira zelo bogata in zanimiva), temveč prisega na moderne
oblikovalske poteze sodobnega urbanega voznika. Vpadljiva rumena barva? Ni
problema. Črna streha in vzvratna ogledala? Seveda. Privlačna dvobarvna
lita platišča z rumenimi osrednjimi pokrovčki? Jasno. Prav tako rumena
armaturna plošča? Logično. To je le ena od možnosti, ki jih nudi DS3,
različnih drugih možnih barvnih kombinacij pa je … No, ne ravno nešteto, a
izbira barv karoserije, strehe in vzvratnih ogledal, grafik, barv
armaturne plošče in še česa je tolikšna, da lahko vozilo sestavite povsem
po svojem okusu. Da boste na cesti srečali povsem enakega, kot je vaš, je
torej prej izjema kot pravilo.
A DS3 ne ostaja le pri številnih možnostih osebne prilagoditve, temveč gre
tudi sicer za zelo dober avtomobil, še posebej, kar se tehnike tiče, in s
C3 skorajda nima nikakršne veze. Natančno dodelano podvozje je namreč
odlično nastavljeno za potrebe bolj športno naravnanega voznika in pravi
užitek se je hitreje zapoditi skozi ovinke. Ob tem se zlasti kratki udarci
s ceste malce bolj izrazito prenašajo na voznika in potnike, a to DS3 niti
ne boste zamerili. Vsekakor boste veliko bolj cenili natančen volan, zelo
dober menjalnik ter celostno odlične vozne lastnosti in lego na cesti, ki
spominja na vožnjo gokarta. Zato je najmočnejši motor, prisilno polnjen
1,6-litrski stroj s 115 kilovati moči (156 KM), prava izbira za ta
avtomobil, saj se štirivaljnik hipoma odziva na pritiske na stopalko za
plin, v nižjih vrtljajih prepriča s prožnostjo, v višjih pa s precejšnjim
veseljem do vrtenja. Za povrh je tudi njegov zvok zdravo športno obarvan,
a vseskozi dovolj diskretno zadržan.
Test: BMW activehybrid X6
Luknje v zakonu so zakon!
.jpg)
EfficientDynamics je bil doslej BMW-jev sinonim za okoljsko odgovornost in
čistost. A prihod njihovega prvega čistokrvnega hibrida serije X6 je s
tehniko ActiveHybrid vse ostalo poslal nazaj v vrtec. Tokrat gre zares in
napad je brez kančka dvoma uperjen v znamki Lexus in Toyota.
Uporaba hibridne tehnologije se v velikih avtomobilih veliko bolj
obrestuje kot pri mestnih malčkih, kjer so prihranki pri porabi zelo
majhni.
Japonci so s hibridno tehnologijo prišli svetlobna leta naprej, konkurenti
pa so, povedano po domače, zaspali. Počasi sicer lovijo korak, a prvi
konkretni rezultati so vidni šele zdaj, ko je Toyota že krepko zasidrana v
podzavest kot znamka hibridov. Zato je bilo treba narediti nekaj zares
posebnega. In najbolj poseben avtomobil v ponudbi Bavarcev je zagotovo
odbiti športni terenec X6, ki je ob nastanku vse, kar smo do tedaj vedeli
o avtomobilih in okusih kupcev, postavil na glavo. Potrdil je le dejstvo,
da se prav vse z BMW-jevim logotipom na nosu dobro prodaja. Če to združimo
z izrednim uspehom hibridnega lexusa RX450h, je odločitev o prvi uporabi
tovrstnega pogona na modelu X6 že skorajda samoumevna.
Ampak, zakaj vendar ravno okolju prijazen avtomobil na osnovi krepko preko
dveh ton težkega terenca? Zakaj ne v serijo 1? Ali pa v trojko, petko?
Odgovor je pravzaprav zelo preprost takoj, ko pogledamo ekonomsko plat
stvari. Primerljiv X6 z enakim bencinskim motorjem, a brez
elektromotorjev, stane dobrih 90 tisočakov. Hibridna izvedba pa 22.500
evrov več. Torej bi model 120i namesto 30 stal 50 tisočakov. Sorazmerna
razlika je torej manjša, če je avtomobil cenovno že v osnovi precej
zasoljen. Drugi razlog za activehybrid X6 pa je v dejstvu, da 20-odstoten
(tako trdijo v tovarni) prihranek pri porabi goriva za avtomobil, ki ima
porabo 5 litrov, pomeni le en liter. Velikan, kot je X6, pa zlahka
prihrani 2 ali 3 litre goriva na 100 prevoženih kilometrov.
Za razliko od lexusa in prihajajočih hibridnih različic porscheja cayenna
in VW touarega so se pri BMW-ju, namesto za kompakten šestvaljni motor s
tremi litri prostornine, odločili za uporabo velikega bencinskega motorja
V8. Ta s prostornino 4,4 litra in s pomočjo turbinskega polnilnika zmore
okroglih 300 kW (407 KM), torej enako kot običajni X6 z oznako xDrive50i.
Osnova je torej precej športno zmogljiva, kar je bil tudi namen, saj se X6
od preostalih hibridov razlikuje ravno po zmogljivostih. A naloga
inženirjev je bila precej bolj zapletena kot le vgraditi dva
elektromotorja in konec. Razvoj, ki je deloma potekal v sodelovanju z
velikanoma DaimlerChrysler (ko sta bila še skupaj) in GM-om, je trajal kar
tri leta. Tako je nastal brezstopenjski oziroma CVT-menjalnik z dvema
integriranima elektromotorjema in 260-celična baterija, ki zavzema prostor
v dnu prtljažnika.
Elektromotorja zmoreta 67 kW (91 KM) in 63 kW (86 KM), a imata različni
nalogi. Močnejši je zadolžen za pomoč pri speljevanju z mesta in brez
pomoči bencinskega motorja lahko vozilo poganja do hitrosti 60 km/h. Samo
s pomočjo električne energije je zmožen prevoziti do 2,5 kilometra.
Zadolžitev drugega elektromotorja je pomoč pri pospeševanju in polnjenje
nikelj-metal-hidridnih baterij. Največja skupna moč, ki jo lahko v danem
trenutku voznik pričakuje, ni seštevek vseh treh motorjev, ampak zaradi
specifike delovanja znaša 357 kW (485 KM), navor pa zajetnih 780 Nm.
Dovolj, da tega cestnega orjaka do 100 km/h požene v pičlih 5,6 sekunde,
medtem ko se števec hitrosti ustavi pri 236 km/h. Poleg nekoliko manj
učinkovitega menjalnika, ki ima sedem prednastavljenih stopenj delovanja,
je razlog za dve desetinki slabši čas pospeševanja v primerjavi z
običajnim modelom v dodatni teži, ki jo prinese hibridna tehnologija.
Takšen X6 je namreč kar za 260 kilogramov težji, kar ni zanemarljiv
dodatek k že prej zajetnim 2.190 kilogramom suhe teže. Vseeno je
tovarniško podana številka o izpustu okolju škodljivih snovi precej
manjša, saj namesto 299 gramov ogljikovega dioksida na prevoženi kilometer
v ozračje izpusti 231 gramov. To je še vedno več kot znaša izpust pri obeh
dizelskih različicah, a ti dve niti približno ne nudita takšnih
zmogljivosti.
...več v tiskani verziji
|
|