Tinitus. Prvič sem ga opazil pozno zvečer, ko je bilo v stanovanju popolnoma tiho. Sprva sem mislil, da je neka naprava ostala vključena. Visok, piskajoč ton, nekje v ozadju. A ko sem ugasnil vse in tišina ni prinesla olajšanja, sem ugotovil, da zvok prihaja od nekod znotraj.
Najprej me ni pretirano motilo. Dogaja se, sem si rekel, mogoče zaradi stresa ali utrujenosti. A zvok ni izginil. Bil je zjutraj, bil je zvečer, včasih bolj tih, včasih bolj oster. Ko sem bil zaposlen, sem ga komaj opazil. A ko sem bil sam ali ko sem poskušal zaspati, se je oglasil s polno močjo.
Iskal sem informacije, bral forume, spraševal znance. Spoznal sem, da tinitus ni redkost, a da ni enostavne rešitve. Nekateri se ga naučijo ignorirati, drugi z njim težko živijo. Mene je najbolj mučila negotovost, zakaj se je pojavil, bo ostal za vedno, se bo poslabšal?
Zdravnik mi je svetoval spremembe v načinu življenja: manj kofeina, manj stresa, več spanja. Naučil sem se tehnik sproščanja, začel uporabljati belo šumenje za spanje in bolj paziti na glasnost slušalk. In počasi sem ugotovil, da tinitus morda ne bo izginil, lahko pa se ga naučim obvladovati.
Danes zvok še vedno pride in gre. A mi ne vlada več. Naučil sem se živeti z njim, ne proti njemu. V nekem čudnem smislu me je celo naučil več poslušati sebe, svoje telo, svoje meje. In čeprav ga ne bi pogrešal, sem hvaležen, da sem se zaradi njega moral ustaviti in se bolj povezati sam s seboj.
Tinitus me je naučil potrpežljivosti. Ni nekaj, kar ‘popraviš čez noč’, ampak nekaj, s čimer se naučiš sobivati. In ko to sprejmeš, postane življenje znova tišje. Ne popolnoma, a dovolj, da lahko v njem spet najdeš mir.
Včasih še vedno pride nenadoma, kot opomnik. A zdaj me ne prestraši več. Vem, da imam orodja, ki mi pomagajo, in da nisem sam v tej izkušnji.