Prišel je trenutek, ko bo hčerka prvič zapela sama na velikem odru, namreč uči se solo petje in še kako vem, koliko truda je vlagala v to. Doma je neprestano vadila in komaj čakala svoj prvi nastop. Tudi sama sem bila nervozna, tako kot vsaka mama. Hčerka je resnično oboževala solo petje in bilo me strah, da bi na prvem nastopu šlo kaj narobe in bi tako izgubila voljo do petja. Saj veste, mame vedno najdemo strahove, pa če so še tako nemogoči. Tako sem jo tisto popoldne peljala v dvorano eno uro prej, ker je lahko še vadila z svojo učiteljico. Kako je bila srečan in ker sem videla ta njen nasmeh, sem bila ponosna do neba. Sama še kako vem, kako je solo petje lahko težko in kako moraš imeti samozavest, da te ne premaga trema.
Moja hčerka je bila nežna in plašna, nikakor nisem vedela, kako bo to ona izpeljala. Včasih nas otroci presenetijo, ko nas enostavno pustijo brez besed. Tako je mene presenetila hčerka, ko je nastopala. Moram reči, da sem spustila kakšno solzo, kajti solo petje je bilo odlično. Prav nič ni pokazala, da bi ji bilo nerodno. Stopila je na oder in odpela svoje solo petje, tako t se spodobi. Na koncu je dobila močan aplavz in lahko je videla, kako so bili ljudje navdušeni nad njenih nastopom. Tega dne se bo spominjala vedno.
Otroci so naše bogastvo in prav je, da najdejo tisto, kar jih veseli. Moji hčerki je všeč solo petje in mislim, da bo ona še dolgo pela.